Pok Davorin:

Pot v Francijo se je začela v četrtek, 27. aprila, v Murski Soboti ob 21. uri v malce deževnem vremenu. Ko smo prišli do Maribora, je dež verjetno hotel pozdravit šampionke, saj je lil kot iz škafa. Vse do Ljubljane nas je lepo spremljal, ko smo se pridružili ekipi iz Ljubljane in tako smo skupaj štartali še proti Sežani, kjer se nam je pridružila še zelo simpatična ekipa fantov. Pot nas je nato vodila čez Italijo. Nato smo se peljali čez tretji najdaljši tunel v Evropi pod veličastno goro Mont Blanc. Pot nas je vodila še v Genevo, kjer smo videli, da kljub vsemu denarju, ki ga imamo v denarnici, imamo še vedno premalo. Čez slabi 2 uri, natančneje ob 16. uri smo prišli na cilj v Sant Claude. Bilo je še nekaj časa za razpakiranje in že je sledil prvi trening. Za nas neobičajna umetna masa v dvorani je predstavljala oviro, saj se na tej podlagi žoga odbija zelo visoko. Ta trening minil predvsem v znamenju izgubljenih žog. Sledil je zaslužen spanec za vse. V soboto zjutraj smo igrali prvo tekmo proti ekipi Ježice A, ki smo jo, kljub porazu, odigrali na dokaj visokem nivoju. Igrali smo še proti ekipi Makadame iz Burkine Faso, pri čemer smo se vsi naučili da ne glede na znanje, lahko zelo uživaš v športu in druženju s sovrstniki. Spoštovanje njihovega trenerja do vseh ostalih bi moral biti vzgled za vse nas. Sledila je prva ključna tekma za nas za preboj v polfinale. Nasprotnice so bile Ogre iz Latvije. Igralke so se zmenile, da za njih ne obstaja nič drugo kot polfinale in tako so tudi odigrale to tekmo – vrhunsko. V nedeljo smo odigrali polfinale proti ekipi Ježice B in ga tudi zelo rutinirano dobili. Sledilo je finale pred polno dvorano, ki je, vsaj po besedah prisotnih, uživala bolj kot v moškem finalu, ki je sledil za našo tekmo. Tekma je bila na zelo visokem nivoju. Vsaka od ekip je izkoristila še tiste tako majhne napake nasprotne ekipe. Na koncu je bilo mišljenje vseh, da niso ježičanke zmagale finala, ampak smo ga mi izgubili. Blaža je zasluženo postala MVP turnirja, saj je dobila večino vseh glasov od 18 ekip.

Za nas prvi tak turnir, ki je potekal vse skupaj za nas 4 dni, 1200 km vstran, je bil zelo dobrodošel. Spoznali smo ogromno ljudi, ki živijo za košarko, spoznali mentaliteto in delo v ostalih državah in nenazadnje vzpostavili kar nekaj stikov. Dobili smo povabilo že za naslednje leto in resnično upam, da se zopet vidimo.